Kaj pa ste vi naredili, ko je prišel čas, da ste morali svojega otroka dati v varstvo? Je prišla v poštev varuška ali pa ste imeli to možnost, da sta vašega malčka čuvala babica in dedek?
Sama sem svojega enoletnega sina prvo dala v vrtec, ker sem dobila prosto mesto zanj. Nekako sem mislila, da bom s tem razbremenila moje starše, ne bo pa mi potrebno plačevati varuške, ki pa niso bile poceni. Kmalu pa se je pri mojem otroku pokazalo, da vrtca ne mara, jokanje ni minilo, ravno tako se ni želel družiti z drugimi, tako so mi vzgojiteljice svetovale, da bi bilo boljše, če bi zanj poskrbeli starši ali pa varuška, katero bi sprejel.
Nisem mogla ničesar drugega kot to ,da sem ga izpisala, ko še dobesedno nisem vedela, kdo bo čuval mojega otroka. Sprva sva si urnike v službi prilagajala z možem, tako da sva bila na smene. Vedela sva, da tako ne bo šlo in da bi nam varuška prišla še kako prav. Začela sva povpraševati po njih in dobila par predlogov, katere varuška je res dobra. Tako sva naredila dva razgovora in verjela ljudem, da je varuška katero sva izbrala dobra. Začeli smo tako, da sva dva dni bile skupaj z mojim sinom, jaz pa sem opazovala, kako bo sinu varuška všeč. Sprva ni delovalo obetavno, potem pa sva videla, da jo je sprejel. Končna odločitev je padla, da sva čim več varstva prevzela nase, ko pa je bila panika, pa je vzkočila varuška, tako sva kombinirala do tretjega leta in da pri teh letih dala ponovno v vrtec, ki ga je sprejel. Marsikdo nama je rekel, da bi morala otroka pustiti v vrtcu in da bi se navadil, midva pa sva videla, da je potreboval čas, še varuška je bila zanj na začetku šok, tako da je najina odločitev bila čisto prava, tako sva prepričana še danes.
