Na začetku industrijske rasti nihče še slišal ni za varnost na delu, delovna zaščita ali pravice zaposlenih. Delavec je bil tako rekoč potrošna roba in izkoriščanje je bilo veliko, manjko pozornosti na varnosti in zaščiti pa je definitivno rezultirala tudi v velikem številu popkodb na delovnem mestu. Predstabljjte si namreč delavce na v9šini, ki so recimo v Ameriki gradili orve nebotičnike in stolpnice, brez kakšnekoli varnostne zščite ali vrvi, ki bi jih obvarovala pred pdcem iz neverjetnih višin. Pa rudarje, ki so vsak dan z majavim dvigalom potovali v podzemlje. In tudi tesarje z rezili pa zdravnike, ki so bili izpostavljeni vsem mogočim boleznim. Število nesreč je bilo veliko in tveganje nekako sprejeto. Ampak na srečo so se delavci uprli, odšli na stavke in povzdignili svoje glasove in zaradi teh ljudi je zdaj naše službeno kot tudi zasebno življenje, boljše, srečnejše in varnejše. Na delavnem mestu nas varujejo zakoni in pravice in tudi delovna zaščita je postala obvezna oprema vsem poklicev, ki vključujejo kakršnokoli tveganje.
Čigava je izbira
Pri tem pa je zanimivo ogledati vidik izbire delovna zaščita, ki jo za veliko poklicev določajo državne institucije. Vodjem podjetji je prepuščena delna izbira, ali bo zagotovil le najnujnejšo delovna zaščita, ki jo določa pravila, ali svoje delavce ceni bolj in jim želi ter zmore zagotoviti še dodatno zaščito in udobje pri delu. Med tem ko bo delovna zaščita, ki jo bo izbralo vodstvo podjetja zadostila varnostni regulativi in sledila mnenju direktorja, pa bi morda bilo smiselno, da pri odločitvi kakšna delovna zaščita je za posamezno delavno mesto potrebna in pomembna, odloča tudi sam zaposlen oziroma delavec. Ta ima namreč praktične izkušnje na terenu in se s tveganji ter nevarnostmi posameznega delavnega položaja srečuje in sooča vsak dan svojega dela. Sam bo najboljše vedel oceniti kaj mu manjka in zaradi česa bi se lahko ob opravljanju svojih obveznosti počutil udobno, sproščeno in predvsem varno ter podprto.