Vedno sem si kavo pripravil zjutraj sam doma in kasneje odhitel delat. Kar naenkrat pa me je to začelo motiti, da pijem kavo sam. Tako mi kava zjutraj sploh ni več dišala in nekaj časa si je sploh nisem več kuhal. Po določenem času pa sem začel premišljevati, da bi lahko hodil na jutranjo kavo v kavarno.

Sprva sem mislil, da me bodo ljudje čudno gledali, kajti to v našem malem kraju res ni bila navada, da bi nekdo hodil zjutraj na kavo, preden bi šel v službo. Ker pa mi je kava manjkala, sem si rekel, da nekdo mora biti izjema in tako začel hoditi na teraso naše kavarne na jutranjo kavo. 

Občutek, ko sem šel prvič na kavo, je bil fantastičen, to pa zato, ker se nisem obremenjeval z drugimi, ampak sem enostavno upošteval svoje želje. Sedaj hodim na kavo že eno leto in tako nisem več sam. Nastala je prav prijetna druščina, ko se zjutraj dobimo, da spijemo kavo in potem vsak šiba po svoje.

Če mi takrat ne bi tako manjkala kava in če bi se takrat še kar obremenjeval z ljudmi, še danes ne bi pil kave na terasi lokala, tako pa imam sedaj lepa in družabna jutra.

To sem si želel, ker mi kava doma ni več dišala, potreboval sem družbo ob kavi in sem jo dobil. Verjetno, če ne bi živel sam, bi kavo pil doma, tako pa živim sam in mi kava doma ne diši.

Odkar pijem kavo na terasi v kavarni, se je moje počutje izboljšalo. Postal sem bolj družaben človek, več se smejim in v službi sem boljše volje. Za vse to pa je kriva jutranja kava v kavarni in za to sem hvaležen. Če vam paše posedeti v kavarni na kavi, si to tudi privoščite, ker vam bo polepšalo dan.