Rastline so v moj dom najprej prišle po naključju. Ena lončnica na polici, druga na okenski polici, tretja kot darilo, ki ga sprva niti ne veš, kam postaviti. Dolgo sem jih dojemala kot dekoracijo. Nekaj lepega, a nepomembnega. Šele s časom sem opazila, da so postale del vsakdana na precej globlji ravni, kot sem pričakovala.
Z rastlinami začneš prostor dojemati drugače. Opažiš, kam pade svetloba zjutraj in kam popoldne. Hitro ugotoviš, da niso vse za isto mesto in da ni univerzalnega pravila. Nekatere rastejo skoraj brez pozornosti, druge hitro pokažejo, če jim nekaj ne ustreza. In ravno to te nauči opazovanja. Ne hitenja, ampak odzivanja.
Zalivanje ni več opravilo, ampak kratek postanek. Pogledaš liste, se jih dotakneš, vidiš, ali so čvrsti ali povešeni. Rastline te nehote upočasnijo. V dnevu, ki je pogosto razdrobljen, ustvarijo majhne točke miru. Nič ne zahtevajo takoj. Če jih pustiš pri miru, naredijo svoje.
Opazila sem tudi, da prostor brez rastlin deluje prazno, četudi je urejen. Nekaj manjka. Ne barva, ne kos pohištva, ampak občutek življenja. Rastline zmehčajo robove, naredijo prostor bolj domač, manj sterilen. Ne kričijo po pozornosti, ampak so tam, stalno in tiho.
Zanimivo je, da te rastline ne kaznujejo takoj, če kaj zgrešiš. Večina jih potrebuje le osnovno skrb in mir. Ko jim to daš, rastejo v svojem tempu. In morda je ravno to tisto, kar najbolj vpliva nate. Spomnijo te, da ni treba vsega nadzorovati, da bi stvari rasle.
Rastline niso projekt. So proces. In ko enkrat postanejo del prostora, postanejo tudi del ritma življenja. Brez velikih besed, brez napora. Samo so. In to je pogosto več kot dovolj.
Sčasoma sem začela opažati tudi spremembe v sebi. Postala sem bolj potrpežljiva do stvari, ki ne potrebujejo takojšnje rešitve. Rastline te naučijo, da rast ni vedno vidna iz dneva v dan, a se vseeno dogaja. In ko vidiš nov list ali cvet, je občutek drugačen. Ne kot dosežek, ampak kot potrditev, da si pustil prostoru in času, da naredita svoje.