Ko smo zgradili hišo in vse vselili, še nismo imeli garaže, tudi nadstrešek za avto še ni bil narejen. Ker pa smo imeli dva lepa in draga avtomobila, smo se ob vsakem vremenu bali, da bi se avti poškodovali. En dan je bilo napovedano grdo vreme in ker sem imela delo od doma, sem videla, da vreme ni prav nič obetavno. Kar naenkrat se je stemnilo in ravno sem še utegnila, da sem preko svojega avta vrgla deko, kajti začela je padaati toča. Moj avto je tako bil nepoškodovan, ker sem pravi čas odreagirala in ker sem imela srečo, da sem bila doma. Tisti trenutek pa nisem videla, da sta me opazovala moja starša. Ker sem se jima za smilila, sta mi nekaj dni po tem rekla, da bi bilo dobro, če bi bil pri naši hiši nadstrešek za avto. Vedela sta, da si želim garažo v katero bom tako lahko spravila več stvari. Zavedala pa sem se tudi, da bi bilo dobro, če bi resnično začela razmišljati v tej smeri.
Moja starša sta zlata starša, tako sta predlagala, da bosta onadva poskrbela za nadtrešek za avto in že isti teden so prišli možakarji in začeli delati. Jaz sem lahko samo gledala. Seveda sem bila vesela, še bolj pa sem bila presenečena, kako moja dva starša, ko se nekaj odločita, to tudi izpeljeta. Kajti ni tako lahko narediti in plačati nadstrešek za avto. Res pa je, da sem imela lesen nadstrešek in da nisem imela prav nobenih želja. Želela sem samo, da je moj avto pod streho in da me ob slabem vremenu ne skrbi več.
Po enem tednu sem imela nadstrešek za avto. Kako lepo se je bilo zapeljati pod nadtrešek, ko sem prišla domov. Prav nič se nisem več obremenjevala z vremenom. Tako imam končno nadstrešek za avto, po zaslugi mojih staršev.