Ultrazvok trebuha sem opravila pred nekaj meseci, ko sem več tednov čutila nenavadne bolečine v desni strani trebuha. Ni šlo za močne bolečine, ampak za stalno nelagodje, ki me je začelo skrbeti. Osebna zdravnica me je po pregledu napotila na ultrazvok trebuha, da bi izključili morebitne težave z žolčem, jetri ali ledvicami.
Pregled sem imela že čez nekaj dni, ker sem se odločila za samoplačniško obravnavo. Na navodilih je pisalo, da moram biti tešča vsaj šest ur pred pregledom in da naj pijem dovolj tekočine, da se mehur napolni, kar omogoča boljši prikaz notranjih organov.
Na dan pregleda sem bila malce živčna, čeprav sem vedela, da gre za neboleč postopek. V ambulanti me je sprejela prijazna sestra, nato pa me je zdravnik povabil v sobo z ultrazvočnim aparatom. Ulegla sem se na stol in dvignila majico, da je lahko dostopal do trebuha. Na kožo mi je nanesel hladen gel in s sondo začel pregledovati posamezne dele trebuha. Najprej jetra, potem žolčnik, ledvice, vranico in trebušno slinavko.
Med pregledom je večkrat pogledal na zaslon, meril določene strukture in zapisoval opombe. Sam postopek je trajal približno petnajst minut. Na koncu mi je povedal, da ni opazil nič zaskrbljujočega. Nekaj rahlih sprememb na žolču, a nič takega, kar bi zahtevalo ukrepanje.
Olajšanje je bilo neizmerno. Ultrazvok trebuha se mi je zdel preprost, hiter in zelo informativen način, da dobiš vpogled v notranje dogajanje telesa. Čeprav sem šla na ultrazvok trebuha z rahlim strahom, sem odšla domov pomirjena in z občutkom, da sem poskrbela zase pravočasno. Danes bi enako storila takoj, če bi spet začutila, da nekaj ni v redu.
Zdravnik mi je ob tem svetoval tudi nekaj sprememb v prehrani, predvsem manj mastne hrane, kar naj bi pomagalo žolču pri delovanju. Od takrat bolj pazim, kaj jem, in opažam razliko. Ultrazvok trebuha mi ni prinesel le diagnoze, temveč tudi zavedanje, kako pomembno je, da poslušam telo in ne odlašam, ko nekaj ni tako, kot bi moralo biti.