Moj dober prijatelj iz otroških dni je pred nekaj leti podedoval manjšo hišo na podeželju, ki sta mu jo zapustila starša. Hiša je stala na mirni lokaciji, obdana z gozdom in travniki, kar ji je dajalo poseben čar, a obenem tudi predstavljalo izziv za prodaja nepremičnine.
Že ob prevzemu dediščine je vedel, da tam ne bo živel, saj ima svojo službo in družino v mestu, precej kilometrov stran. Kljub temu se je več let oklepal spomina na otroštvo in mladostne dni preživete v tej hiši, zato ni bila možna prodaja nepremičnine. A čas je naredil svoje, tako hiši kot njegovemu pogledu na prihodnost. Hiša je bila kar nekaj let prazna. V tem času se je nanjo začela lepiti čas zapuščenosti. Okna so bila umazana, vrt je zaraščal, streha je ob vsakem večjem deževju začela puščati. Prijatelj se je občasno odpravil tja, pokosil travo, popravil kak žleb, vendar je vedel, da je to le začasna rešitev. Stroški vzdrževanja so naraščali, z vsakim letom pa je bilo težje najti kupca, saj je bila hiša potrebna temeljite prenove. Kljub temu je večkrat poskusil z oglasom na spletu, tudi s pomočjo nepremičninske agencije, celo preko znancev, a prodaja nepremičnine ni bila uspešna. Vsi so po ogledu le skomignili z rameni.
Pred nekaj meseci pa se je končno obrnilo na bolje. Spoznal je, da mora hišo predstaviti drugače. S pomočjo prijatelja fotografa je pripravil kvalitetne slike, prenovil oglas, dodal nekaj čustvene zgodbe o življenju v hiši in o lepotah okolice. Nenazadnje je tudi nekoliko spustil ceno. V manj kot dveh tednih je je oglasil kupec, mlad par, ki je iskal mirno okolje za vzgojo svojih otrok. Takoj so se ujeli, tudi pri pogovorih o ceni in prenovi. Končno je bila prodaja nepremičnine uspešna.
Ko je podpisal kupoprodajno pogodbo je bil občutek mešan, žalosten, ker zapira poglavje svoje preteklosti in hkrati vesel, ker hiša ne bo več propadala in spet je bilo v hiši slišati smeh, korake in življenje.