Nikoli si nisem mislila, da bom pri svojih letih že razmišljala o obrabi sklepov. Ampak evo, tukaj sem in rizartroza mi je kar konkretno zagrenila življenje. Vse se je začelo precej nedolžno. Tu in tam me je zabolel palec na desni roki, sploh ko sem dalj časa kaj tipkala ali rezala zelenjavo. Nisem dajala prevelike pozornosti temu, saj sem mislila, da gre za utrujenost ali kakšno mišično napetost.
Ampak bolečina ni izginila. Ravno obratno, postajala je vedno pogostejša, močnejša in vedno bolj nadležna. Ko sem si začela težko odpirati kozarce ali odvijati pokrovčke, sem vedela, da nekaj ni v redu. Odšla sem k zdravniku in po pregledu ter rentgenu je postavil diagnozo: rizartroza. To je oblika artroze, ki prizadene korenski sklep palca, tisti mali sklep na dnu, ki ga prej nikoli nisem posebej opazila, zdaj pa je postal glavni vir mojega nelagodja.
Sprva sem bila v šoku. Mislila sem, da je to nekaj, kar imajo ljudje v pozni starosti. A očitno pride prej, če veliko uporabljaš roke, tipkaš, pišeš ali delaš kaj ročnega. Zdravnik mi je razložil, da zdravljenje običajno vključuje opornice, protibolečinske kreme in vaje za razbremenitev sklepa. Kirurgija je skrajna možnost.
Začela sem nositi opornico, ko sem doma ali ponoči in moram reči, da pomaga. Ni čudežna rešitev, ampak vsaj omili bolečino. Tudi naučila sem se, kako si lahko z manjšimi triki olajšam vsakodnevna opravila. Uporabljam pripomočke za odpiranje kozarcev, drugače držim telefon, pa si vzamem več premorov pri tipkanju.
Rizartroza ni nekaj, kar kar izgine, a ko enkrat veš, s čim imaš opravka, je lažje.
Najbolj mi pomaga, da sem se nehala siliti čez bolečino. Prej sem vztrajala, dokler ni res postalo nevzdržno, zdaj pa poslušam svoje telo. Tudi masaža in topli obkladki mi včasih prav dobro denejo. Ni idealno, ampak s pravo mero prilagoditev se da živeti precej normalno. Pa predvsem brez občutka, da si zaradi tega kaj manj vreden.